Kot pred vsakim derbijem je tokrat ponovno bilo čutiti neko napetost v ozračju že kak dober teden prej, ko so se začele prve špekulacije o tem, kakšen bo rezultat derbija, koliko ljudi si bo prišlo ogledat tekmo na štadijon, koliko bo Viol na jugu ter ugibanja o razpletu drugih srečanj (predvsem tistega med Primorjem in Koprom). Mnogi smo mislili, da bomo naslov prvaka lahko praznovali že na derbiju, a temu ni bilo tako, saj se nedeljski dvoboj v Šmartnem ob paki ni končal z zmago Maribora kot smo napovedovali, ampak je postregel z neodločenim izidom 0:0. Kot že rečeno so ves ta čas oči bile uperjene v sredino tekmo z Olimpijo, ki je zaradi pravega aprilskega vremena privabila na tribune manj ljudi od pričakovanega.
Jutranji utrip v mestu je bil povsem običajen, le tu in tam se je našel kak posameznik ali skupina z vijoličastimi šali. Sprva je kazalo, da bo lep sončen dan, a je prva jutranja ploha vse pokvarila, tako da sprva nismo mogli obesiti transparentov. Kasneje v enournih presledkih deževalo, vse do četrte ure popoldan, ko so se začeli v park pred I. gimnazijo zgrinjati najzvestejši navijači. Pod streho in v parku je več skupin pilo osvežilne alkoholne pijače (nekaj kartonov piva smo dobili sponzorsko!!) in se zabavalo - nekajkrat smo eni in drugi tudi zapeli kako navijaško in taka situacija se je ob dežju ter vedno večjemu številu Viol stopnjevala tja do 5:45, ko smo skupaj (kakih 200 - 250 viol) odpešačili po cesti do štadijona. Pred jugom je bilo nenavadno veliko ljudi - razlog je bil prost vstop mlajšim od 18 let in tistim s študentsko izkaznico - zato je ob tem času bila na tribunah južnega dela prava gneča, ki je že dolgo nismo bili vajeni. Po skopem pregledu varnostnikov je na tribune prišlo obilo pirotehnike, ki pomagala vzdrevati vzdušje skozi celo tekmo.
Pred prvim sodnikovim žvižgom je kazalo, da več kot 6000 gledalcev ne bo (pričakovali smo 8000), zato pa je jug bil toliko bolj obljuden in že je kazalo, da bomo ta večer priča res pravemu navijaškemu spektaklu. Že uvodoma smo začeli navijati, sprva samo skandiranja, kasneje tudi nekaj daljših pesmi za ogrevanje.
Prvi najzvestejši olimpijini navijači green dragonsi so prišli na srečanje skoraj pravočasno, saj so prišli ravno v trenutku, ko so prejeli prvi zadetek - Sztipanovics je v 6. minuti igre odlično sam preigral ljubljansko obrambo ter streljal v levi zgornji kot vratarja Popivode, ki tega strela ni mogel ubraniti. Tako se je že uvodoma začelo veliko slavje na jugu in po celem štadijonu. Prižgale so se prve bakle, dvignila se je tribuna, vstali so se na stojišču, predvsem se je tudi glasno navijalo, kar je dalo zagona igralcem na terenu ki so igrali odprto igro - tudi igralci Olimpije, tako da je tekma bila prav gotovo gledljiva za prisotne in tiste za tv ekrani (tekmo je prenašala TV SLO 2). Igra se je nadaljevala, na jugu smo peli vse močne pesmi, velikokrat tudi tisto "ubi žabara", za katero so nam prav gotovo vsi bili hvaležni. Ta ritem se je nadaljeval naslednjih 25 minut do naslednjega mojstrskega zadetka Damirja Pekiča (31. min.), ki je po podaji hitro stekel proti ljubljanskim vratom, kjer je preigral vratarja Popivodo in je s strelom iz strani lepo našel pot v mrežo gostov ter tako še enkrat dvignil celotno publiko na noge. Tokrat se je še zaslišalo prvo skandiranje s tribun, ne le z juga, kjer smo tokrat dali vse od sebe ter zapeli tisto "in gol smo dali...", kasneje pa smo se tudi pridružili celemu štadijonu ob skandiranju "šampioni".
Ko smo že mislili, da bo prvi polčas zaključen z rezultatom 2:0 je Ošlaj v ljubljanskem kazenskem prostoru storil prekršek nad Sztipanovicsem, ki je obetavno prejel predložek, a je bil zaustavljen na nepravilen način. Tako je sodnik dosodil najstrožjo kazen, ki pa jo je izvajal Samir Duro ter se prvič na tem srečanju vpisal med strelce. Prižgale so se bakle in ponovno je štadijon preplavil val navdušenja. Tako se je končal prvi polčas, ki je postregel z obilico zabave in poskrbel za navdušenje med domačimi gledalci.
Premor nam je prav prišel, saj smo mnogi morali za nekaj trenutkov odpočiti svoja grla. V teh minutah smo se pripravili za dimnijado in baklado, ki je zaznamovala pričetek drugega polčasa in je dodobra zavila v meglo in dim južni del ter del atletske steze, žal pa je veter dim ni povlekel na igrišče, zato ni bilo prekinitve tekme ampak se je nadaljevala in to silovito. Ves čas so oboji igrali odprto igro z veliko priložnostmi in eno tako je izkoristil Samir Duro, ki je po podaji Djuranoviča vnovič premagal vratarja Popivodo. V tem trenutku je le malo viol videlo zadetek, saj smo ravno takrat bili obrnjeni s hrbti proti igrišču, a vendarle se je vsesplošno veselje ob visokem vodstvu razživelo in tudi publika je postala bolj razgreta, kajti po tem zadetku smo uspeli spraviti na noge vzhod, ki je skupaj z vsemi na jugu skakal in navijal "kdor ne skače ni viola, hej hej hej", tako da je v nekem trenutku bilo v Ljudskem vrtu tako bučno, kot že dolgo ne. V nadaljevanju smo na jugu ustvarili valove, ki so nekajkrat obkrožili štadijon, kljub temu, da je bila na nekaj delih prekinjena linija gledalcev. Prav gotovo je bilo vzdušje enkratno za vse prisotne, saj so poleg glasnega vzpodbujanja gledali odlično predstavo domačih. Sledilo je skandiranje in pozdravljanje igralcev, tudi trenerja Prašnikarja, ki so nam veselo odzdravili in nam zaploskali, kot smo mi njim.
Nekje v drugem polčasu (na začetku) so gostujoči navijači, ki se jih sicer ni dobro slišalo (prišlo jih je kakih 40) razvili velik transparent z neko verjetno žaljivo vsebino - iskreno, noben ni znal prebrati kaj je bilo na njem napisano, ker je bil transparent prevelik zalogaj za maloštevilne zmaje, ki jih ni bilo dovolj, da bi ga dvignili, zato so kar nekaj časa tuhtali in razmišljali(to sicer ne delajo prav pogosto), kako bi ga pokazali in tudi, ko jim je ˝skoraj˝ uspelo, je bil na več mestih zmečkan in črke so bile na tanko napisane, tako da se do juga ni videlo zloglasnega napisa. Kaj takega je postalo njihova vsakdanja praksa, saj so namesto z navijanjem na sebe zopet poskušali opozoriti s transparentom. Na jugu se ni noben odzval na polomijo in smo nadaljevali z navijanjem. Vrnimo se nazaj k skandiranju - ob prvih menjavah so gledalci glasno zaploskali domačim ter dokaj energično izžvižgali ljubljanske nogometaše, na jugu pa smo nadaljevali z navijaškimi - predvsem tiste znane štajerske, pa tudi Koblerjevo - še eno rundo daj točajka. Vsi smo želeli videti še kakšen zadetek in to se je tudi uresničilo v 76. minuti, ko je do zadetka ponovno prišel Pekič, ki je z lepim volejem ukanil nemočnega Popivodo, ki je še petič moral po žogo v lastno mrežo.
Vse do zadnje minute srečanja se je nadaljevalo bučno vzpodbujanje tudi s tribun, pred koncem smo še enkrat poskusili z valovi, vendar je bila publika "preutrujena" ali pa prelena za še eno vstajanje, vseeno pa vzdušje ni zamrlo. Po sodnikovem žvižgu so domači nogometaši poželi velik aplavz, ob tem pa so se proti jugu prišli zahvalit še sami.
Ob koncu je manjše število Viol uspelo preskočiti ograjo in vdreti na teren in teči do severa kjer so bili dragonsi, kjer pa ni prišlo do stika saj je bilo za varnost (pre)dobro poskrbljeno. Res nepozabno srečanje s pravim navijaškim vzdušjem in zmago domačih - pravi derbi.
Maribor - Olimpija 5:0 [24.4.2002]
