Po zmagi v ljubljani se je z velikim zanimanjem pričakovala naslednja tekma in hkrati prva tekma pred domačo publiko v spomladanskem delu lige. Očitno so znali naši ljubljenci z nekaterimi izjavami v medijih to zanimanje potencirat do takšne meje, da je vse staro in mlado spet romalo v naše največje nogometno središče - v Ljudski Vrt - v pričakovanju starega rivala Kopra. Ker je marsikomu prišlo na ušesa, da se bo tokrat po kar dolgem premoru dogajalo nekaj razburljivega (sicer se na jugu tako ali tako zmeraj nekaj dogaja), je tudi tokrat bil, za razliko od večine tekem v jesenskem delu, jug napolnjen kolikor je bilo v dani situaciji sploh mogoče. Na jugu se je zbralo okoli 500 - 600 pristašev vijolčne barve, od katerih vse ne moremo šteti za Viole (v nadaljevanju). Po dolgem času se je na blagajni za vstopnice spet čakalo. Očitno smo štajerci res željni kvalitetnega in privlačnega nogometa, kot pa sem že omenil, je bila to prva tekma pred domačo publiko in to je verjetno vzpodbudilo marsikoga, da se je odpravil v Ljudski Vrt ob sicer oblačnem, a ne preveč hladnem vremenu. Po prvih skromnih ocenah se je število gledalcev gibalo nekje med 5000 in 6000, na jugu pa, kot rečeno, okoli 500 - 600. Za prvi sodnikov žvižg se je pripravila koreografija zastav, ki so bile postavljene v vrstah v obliki vijoličnega križa, z diagonalno kombinacijo rumenih in vijoličastih (vse bo na slikah). Ob straneh pa je bilo prižganih okoli 30 bakel. Domači igralci so v srečanje stopili silovito, kot v ljubljani, vendar jim tokrat navijačev ni uspelo razveseliti s hitro doseženim golom. Že v začetku se je spet pokazala neučinkovitost napada, ko se je Sztipanovics po dolgi podaji sam znašel pred vratarjem Kopra, a zadetka ni dosegel. Po začetnem navdušenju in silovitem navijanju, je le-to zopet pojenjalo. Redki posamezniki, predvsem center sektor B (pod semaforjem) se je trudil, kjer se je nahajala večina stalnih članov Viol. Ta skupina je tako vlekla za sabo preostale, ki pa niso pokazali prevelike gorečnosti (saj je še čas). Zato pa je celoten jug (in stadion) ponorel ob prekršku Marka Simeunoviča za rdeči karton (ki je po mnenju mnogih sporen). Tako je sodnik požel razne negativne vzklike s tribun, vendar to ni omajalo njegovega sojenja, saj je do konca sprejel še kar nekaj spornih odločitev (oziroma sploh ni piskal). Na svoj račun je prišel tudi trener gostujočih - Brane Oblak, kateremu je jug zapel njegovo priljubljeno pesem, ki vključuje segmente mlečno-predelovalne in tekstilne industrije. Dejansko je bila sodniška odločitev bistvena za navijanje, saj smo spet po dolgem času doma Viole pokazale, kaj je to ljubezen do Maribora. Navijaške pesmi so iz minute v minuto našim ljubljencem vlivali moči, tako da so kljub igralcu manj stopnjevali tempo igre in pritisk na gostujočega vratarja. Morda je kdo v javnih občilih zasledil, da bi naj na gostovanje prišla skupina koprskih navijačev, vendar se to, žal, ni uresničilo. Slišati je bilo, da jim v kratkem času ni uspelo organizirati prevoza do Maribora in nazaj... Sledila je pavza nato pa v drugem delu srečanja neprekinjeno navijanje - predvsem najbolj vztrajni in najzvestejši navijači so navijali s srci. Žal pa se celotni jug ni priključil in je na tem mestu primerno da jih vprašamo zakaj prihajajo na jug? Če je problem denar (vzhod je 500 sit dražji), naj sicer pridejo, a se naj postavijo na stran ob vzhodu in sede ali stoje spremljajo tekmo, namesto da so pomešani med viole in kvarijo razpoloženje(ker naši ne vodijo). Čas za igro se je počasi iztekal in kot že rečeno so igralci Maribora stopnjevali pritisk, ki se je obrestoval v 85. minuti ko je mrežo gostujočega vratarja zatresel, noben drug kot reprezentant Amir Karič. Zadetek je dvignil na noge ves stadion, ki je evforično slavil in se veselil in iz grl tisočerih je zdaj bilo slišati Maribor, Maribor... Vzdušje je bilo fenomenalno - tribuna, vzhod, tudi vsi na jugu so pričeli navijati. Vse do konca smo bili priča res izjemnemu ozračju, ki smo ga vzdrževale Viole in ki ga je ustvarjala vse bolj napeta igra na terenu. Prižgalo se je še kakih 10 bakel, ki so dodobra zameglile dele stadiona na jugu. Koprski nogometaši so si na vso moč prizadevali doseči izenačujoč zadetek, a jim to ni uspelo, predvsem po zaslugi vratarja Tomaža Murka in Fabijana Cipota, ki se je pokazal v izjemni luči in je bil za Koprčane nepremagljiv v zadnji vrsti. Sodnik je potem le zapiskal, in začelo se je slavje. Z dvignjenimi šali (še koreografija za konec) smo se zahvalili našim ljubljencem za zmago s pesmijo VEDNO MARIBOR, in tudi obratno smo bili deležni zahvale. Tako kot se naši nogometaši zahvalijo se nobena druga ekipa v Sloveniji ne zna (najbrž se niti nima komu). Tekme konec, konec dober vse dobro, spet smo tam kjer moramo biti - na prvem mestu seveda, vsaj za en dan, ob ugodnem razpletu srečanja primorja pa bi prvo mesto tudi obdržali.
Maribor - Koper 1:0 [2.3.2002]
