V pričakovanju 7. zaporednega naslova državnega prvaka v samostojni Sloveniji se je v Ljudski vrt nagnetlo rekordno število gledalcev letos in res je, če nam marsikaj ne priznavajo, nam zdaj lahko vsi priznajo da smo najbolj nogometno mesto v Sloveniji, z daleč največ navijači, ki dihajo vijolično.
Bolj kot so se odštevale minute do srečanja, večja je bila napetost med navijači, kajti vsi so res upali in verjeli da se po slabem začetku sezone šampionska zvezdica vendarle vrača tja kamor je doma.
Evforija z derbija se še niti ni dodobra polegla, ko je ponovno sledila odločilna tekma tega prvenstva. Bolje bi bilo reči, evforija se sploh ni polegla zadnjih 5 krogov lige simobil, ko so Mariborčani kazali res všečno igro in nizali zmage. V začetku tega tedna je bilo po ulicah Maribora videti mnogo ljudi oblečenih v vijoličaste drese kluba, na ulici je beseda tekla le o sredini tekmi s Celjani. Tako kot je mesto te dni živelo s klubom, že dolgo časa ni. Na predprodaji kart so bile dolge čakalne vrste. Nekateri so kupovali po 20 in več kart, že prvi dan predprodaje pa je bilo prodanih več kot 4000 vstopnic. Na dan tekme je temperatura naraščala, pričakovanje navijačev tudi, v posmeh obojemu pa sta tekla pivo in vino.
Jug je bil letos za konec uspešne sezone dodobra napolnjen in se pokazal v vsej svoji veličini in barvi, kajti tokrat ni bilo zaznati veliko tistih, ki so prišli tja zgolj zaradi nižje vstopnine, ampak so se zbrali navijači z enim samim namenom, z namenom, da z huronskim navijanjem pomagajo svojim nogometašem. Vodenje navijanja je bilo urejeno z ozvočenjem, kar je dajalo dodaten naboj pri ustvarjanju atmosfere, kakršne že dolgo nismo imeli - najmanj eno leto.
Na začetku je zaplapolalo na desetine zastav raznoraznih velikosti, prevladovale so pa zgolj rumenovijolične kombinacije barv. Ob bučnem navijanju ves prvi polčas so tokrat naši igralci resnično videli, kaj nam pomenijo. Vmes se je vlilo tudi z neba, toda navijačem ploha ni prišla do živega.
Prvi polčas nam ni postregel z nekim razburjenjem kar se tiče same igre, zato je večina bila osredotočena na navijanje. V drugem polčasu je sledil šok ob vodstvu Celjanov, toda navijanje ni zamrlo, saj je vodja navijačev uspel motivirati ves jug in tako so Viole z res izrednim navijanjem, uspešno bodrile nogometaše. Vse to je, v sicer navidez brezupnem položaju, prispevalo k zadetkoma Danijela Breziča in največjega junaka zadnjih tekem Damirja Pekiča. V tem trenutku je ves stadion bobnel, pel, navijal, navijači so se objemali v pričakovanju 7. naslova državnih prvakov, sekunde pa so tekle...
Sledilo je množično preskakovanje ograje, vendar noben ni nakazal namere, da se ponovi lansko leto, ko je na igrišče vdrlo nekaj navijačev že pred koncem tekme. Ko je sodnik uvidel kaj se kuha na jugu, je nemudoma končal srečanje, tako da je celo za popularno laolo zmanjkalo časa v vsej tisti evforiji v zadnjih minutah.
Sledilo je slavje na Lentu in v ostalih gostilnah širom Maribora, no glavnina Viol je bučno navijala na Lentu kjer se je tudi skurilo kar precej pirotehničnih sredstev.
Maribor - Publikum 2:1 [28.5.2003]
